Doba:
Vhod v jamo se odpira v prepadni severni steni udorne Velike doline v sistemu Škocjanskih jam v nadmorski višini 308 m. Kat. št. DZRJS 735 A.
Izkopavanja so trajala od leta 1886 do 1902. Izmenoma sta jih vodila C. Marchesetti in J. Marinitsch. Po obsegu izkopavanj je Tominčeva jama najobsežnejše jamsko najdišče na kraškem svetu jugovzhodnih Alp. Stratigrafski podatki nam povedo, da so tedaj kopali mastoma več ko 5 metrov globoko v jamske sedimente. Vendar vsi pisani viri prinašajo tako skopo dokumentacijo in neenotno interpretacijo materialne zapuščine, da si le stežka ustvarimo vsaj približno časovno in kulturno podobo najdišča (Müller, Mitt. des Deutschen und Österr. Alpenvereins 14, 1888, 290, in Zeitschrift des Deutschen und Österr. Alpenvereins 21, 1890, 247. Marchesetti, MZK 15, 1889, 134, in Boll. Soc. Adr. 11, 1889, 3. Battaglia, Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 15, 1942, 31, in BPI, vol. fuori ser. 67 - 68, 1958 - 59 [1960] 193, 394. Leben, Acta carsologica 2, 1959, 233). Pri takratnih izkopavanjih so trčili baje na pet kulturnih plasti, ki so jih ločevali naplavinski sloji ilovice.
V najnižji plasti, nad pleistocenskimi sedimenti, so našli le obdelano koščeno in kamnito orodje brez keramičnih najdb. Najdbe v tej plasti pripisuje R. Battaglia "miolitiku" oz. neolitiku, še prej pa govori celo o paleolitski plasti, ki jo dokumentira z zapisi J. Marinitscha in C. Marchesettija (Marchesetti, Atti Soc. It. per il Progr. delle Scienze, Riun. 11, 1921 [1922] 3. Battaglia, Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 15, 1942, 28 in fig. 1).
Naslednja pepelnata plast je hranila ostaline starejše železne dobe.Z izjemo peščenih brusov v njej ni bilo kamnitih najdb. Prevladovali so keramični in bronasti okrasni predmeti: okrogla ploščica, zapestnice, fragmentirane ovratnice, igle in fibuli. Prav certoška in samostrelna fibula datirata najdbe iz te plasti v prehodni čas med halštatskim in latenskim obdobjem.
Tretja kulturna plast od spodaj navzgorje hranila bogate ostaline kasnoantične dobe, ki so iz časa od tretjega do prve polovice petega stoletja (Müller, Zeitschrift des Deutschen und Österr. Alpenvereins 21, 1890, 248. Battaglia, Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 15, 1942, 31. Degrassi, Le Grotte d'Italia 3, 1929, 166). To so fragmenti amfor, terre sigillate, oljenk in drugih glinastih in steklenih posod. Kovinske najdbe so: fibula s šarnirjem, noži, puščice, igle, žeblji, sulične osti in konice kopij. Zanimiva je najdba kristograma - doslej edina v jamah na področju jugovzhodnih Alp. V najvišjih legah te plasti so med srednjeveškimi ostalinami našli tudi zapuščino zgodnjega srednjega veka iz 6. in 7. stol., predvsem tipično keramiko z valovnico in znakom križa na dnu, kasneje tudi keramiko gradiščanskega tipa, pa še železna predmete ter koščene glavnike merovinškega časa.
Tominčeva jama je do danes tudi doslej največje jamsko grobišče na kraškem območju. Ob desni jamski steni so sprva našli štiri človeška okostja, peti pa je ležal bolj v sredini jame. V zadnjem delu jame, kjer se jama razcepi v dva rova, so našli še nadaljnjih pet okostij mlajših oseb, obdanih s kamenjem. Vsa okostja so bila pod rimsko kulturno plastjo in jih pripisujejo ljudem železne dobe iz 5. in 4. stoletja pred n. š. (Marchesetti, Arch. Triestino 18, 1892, 258. Battaglia, Alpi Giulie 25, 1924, 125; isti, Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 13, 1939, 165, in 15, 1942, 34). Tudi antropološke analize lobanj in okončin so potrdile to prazgodovinsko starost (Vram, Atti d. Soc. Romana di Antropologia 3, 1895, 173, in Arh. Triestino 22, 1898 - 99, 218. Battaglia, Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 13, 1939, 165, in Atti d. Acc. Sc. Veneto - Trentino - Istriana 25, 1934, 13. Corrain in Rendina, Atti d. Ist. Veneto di scienze, lettere ed arti 119, 1960 - 61, 59).
Na začetku vzhodnega rova v Tominčevi jami se odpira v levi steni manjša votlina, ki je v literaturi znana pod imenom "Cavernetta degli Scheletri". V njej so pod sigasto skorjo trčili na kostne ostanke najmanj desetih mlajših oseb. Zraven okostij so ležale kosti domačih živali in nekaj fragmentov prostoročno izdelane prazgodovinske keramike (Müller, Zeitschrift des Deutschen und Österr. Alpenvereins 21, 1890, 250. Battaglia, Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 13, 1939, 165, 182; 15, 1942, 40 in BPI, vol. fuori ser. 67 - 68, 1958 - 59 [1960] 193). Battaglia trdi, da je bila ta votlina premišljeno izbrano mesto za pokop prazgodovinskih prebivalcev, ki jih stratigrafska lega in grobni pridatki datirajo v čas najstarejše naselitve jame, t. j. v eneolitsko obdobje.
Ko je leta 1965 narasla Reka preplavila Tominčevo jamo, je poškodovala in deloma odplavila kontrolno gomilo sedimentov, ki so jo bili pustili konec prejšnjega stoletja pri arheoloških izkopavanjih v jami. Zaščitna izkopavanja tega bloka zemlje so prinesla nekaj novih podatkov o jamski naselitvi (Leben, VS 11, 1966, 117). V vsem še ohranjenem profilu so odkrili le dve kulturni plasti, ne pa štirih, kot jih omenjajo dosedanji viri. Vrhnja kulturna plast je hranila v raznih nivojih srednjeveške in kasnoantične najdbe ter najnižje železnodobne ostaline. Spodnjo kulturno plast loči od vrhnje debel nanos sterilne naplavinske gline. Grobi pregled gradiva (najdbe bodo posebej obdelane in objavljene) nas popelje v starejše obdobje bronaste dobe z nekaterimi vidnimi elementi eneolitskega časa. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da neolitskih ali pa celo starejših najdb v jami ni, čeprav jih nekateri dostikrat omenjajo (Battaglia, Atti Mus. Civ. di St. Nat. Trieste 15, 1942, 31, in BPI, vol. fuori ser. 67 - 68, 1958 - 59 [1960] 397). Okrog zemeljske piramide so izvrtali več vrtin še 3,5 m globlje. Sonde so bile negativne, oz. so pokazale, da segajo globlje samo še sterilni naplavinski sedimenti, kar nam pove, da 5 m pod zadnjim kulturnim nivojem ni znamenj starejših poselitev.
Najdbe iz Tominčeve jame hranijo: Tržaški muzej, NM Dunaj, Zavod Postojnske jame, Inštitut za raziskovanje krasa in Inštitut za arheologijo SAZU.
Jama se v virih omenja tudi kot Caverna Preistorica in Tominz - grotte.
